RUBRIKA "DOGODIVŠČINE V MARIBORSKI ORDINACIJI": Zeleni Obiskovalec

Zeleni Obiskovalec

Naša ordinacija kitajske medicine se nahaja na zelo lepi, mirni in zeleni, Zeleni ulici 17 v Mariboru. Zgodba se je pripetila že pred nekaj leti, in sicer na prelep poznopomladni dan, morda je bilo že poletje. Vse je cvetelo, vrtovi naših sosedov vse naokoli so bili zaradi solate, peteršilja, korenčka, rukole, verjetno je rastlo še marsikaj, bujno zeleni.

Pred našo ordinacijo, ki se nahaja v veliki bež rumeni hiši, stoji bela ograja, za njo pa potka vodi do vhodnih vrat. Na desni je zelenica, polna regrata, vzdolž poti je nasajena sivka. Na koncu zelenice je miza s stoli, okrog nje se bahajo prelepe bele hortenzije. Na levi strani raste pokončna kutina, za njo se vidijo okna prve ordinacije, zatem pa se pogled razprostira na balkon ordinacije dr. Quja, na katerem se vije vrtnica. Pod balkonom je vrt, nad vrtom je terasa, nato okno tretje ordinacije, za vogalom je okno čakalnice in krog okoli hiše se spet sklene pri vhodu. Vsled te lepe okolice smo imeli tisti dan okna, vrata in balkonska vrata na stežaj odprta, da je poletno sonce brez zadržkov vstopalo v hišo.

S takratno administratorko Mojco sva čakali, da še zadnja pacientka zaključi z akupunkturo in da se vsi odpravimo domov.

Gospa, ki je prišla iz sobe dr. Quja, in je na tem mestu ne bom imenovala, se je ustavila v čakalnici, in ker smo se že dodobra poznali, mi je rekla: »Špela, pa kaj imate to na hodniku, to pa je nekaj novega, imate nagačeno, to žival?« Spominjam se, da mi je šlo že takrat malo na smeh, in mislila sem si, da je gospa enostavno malo »metuljava« še od akupunkture in da morda nekaj drugega govori, tole z živaljo pa sem preslišala. Vprašala sem jo, če je vse v redu in kako je bilo, saj sem vedela, da je gospa kar občutljiva na akupunkturo, pogosto se je njen »au« slišal iz sobe. Pa me je samo čudno gledala, brez da bi odgovorila na vprašanje. Še vedno je vztrajala pri tem, da imamo na hodniku neko žival. Pa sem ji v smehu odgovorila, da nobene živali nimamo in nikoli nismo imeli, ne jaz, ne Kitajca. »Špela, saj nisem nora!« je rekla. »Če pa sem videla, tu na hodniku je, no, kako se ji že reče, ne kuščar, no, tisti zeleni z dolgim repom in krempeljčki.«

V tistem trenutku smo že vse imele solzne oči, od začudenja, gospa od presenečenja, verjetno neverjetnosti situacije, jaz od vseh teh besed. Seveda sem vstala in šla pogledat na hodnik, kaj pa drugega. Mojca je malo kriknila in se skrila za stol, jaz pa na hodnik, saj nisem mogla verjeti svojim očem! Ob beli steni je čisto mirno in s soncem obsijan skoraj negibno stal fluorescentno zelen legvan, čisto pravi zeleni legvan! Takoj sem odhitela nazaj v čakalnico, da se navdušenje in neverjetnost tega resničnega dejstva pomiri, ter pogledala gospo. Gospa me je pogledala nazaj, zdaj ona že objokana od smeha, in s tistim zadovoljnim »imam prav« pogledom, rekla: »No vidiš! Sem ti rekla! Da nisem nora!« Kmalu zatem je odšla.

Začeli smo se spraševati, kaj nam je storiti. Zelo hitro smo ovrgli idejo dr. Wanga, ki je bil takrat še z nami, da ga damo v vrečko in vržemo v smeti. Meni je uspelo v ordinaciji dr. Quja zapreti balkon, legvana pregnati noter in zapreti še vrata ordinacije. Z Mojco je nato sledilo premlevanje, kaj z njim, kako, verjetno je še bolj prestrašen kot me, od nekod je gotovo ušel itd. Sama nisem prav lokalna Mariborčanka in tudi lokalnih radio postaj ne poslušam veliko, a strinjala sem se z Mojčino idejo, da se pokliče na Radio City in prijavi izgubo. Bojda največ Mariborčanov posluša City. Tako sem po metanju kovanca z Mojco bila jaz primorana, da pokličem. Šele med govorjenjem sem se zavedala, da vse to, kar govorim, zveni verjetno res neverjetno, saj sem v odgovor dobila tišino in prikriti smeh, spet ta smeh, ki je meni še kar uhajal iz ust: »Na Zeleni ulici 17 se je zgleda izgubil zeleni legvan!« Gospodična na drugi strani je samo še vprašala, če bi bila jaz pripravljena ta stavek povedati v eter, pa sem odklonila, češ, da so oni vendarle večji strokovnjaki. Povedali pa so nam tudi to, da so imeli do zdaj morda samo še en takšen primer, in sicer, da so jih ljudje klicali, da imajo na vrtu kamelo, spet drugi opico, ker je, ne vem več točno iz katerega živalskega vrta, pobegnilo nekaj živali zaradi požara. In tako smo čakali telefonske klice, vmes sem nekajkrat stopila še v ordinacijo pogledat, če je legvan še tam. Bil je, skrit za omaro. Seveda smo takoj tudi »zguglale« vse o legvanu, si pogledale različne fotografije. Pisalo je, da so legvani vegetarijanci, njihova barva pa variira in je odvisna od dobrega počutja, to pa od tega, koliko zelenih stvari so pojedli. Na začetku zgodbe sem si vzela precej časa, da sem vam opisala okolico, saj nam na tej točki pride prav, da lahko ugotovite, da se je legvan od vseh okoliških bujno zelenih solat počutil resnično dobro, ker navsezadnje – bil je res svetlo fluorescentno zelen! Ugibale smo tudi, ali je prišel z vrta skozi balkon pri dr. Quju ali morda celo skozi okno s terase sosednje ordinacije.

Smeha pa seveda še ni bilo konec, kajti začeli so zvoniti telefoni. Od oseb, ki so ga opisovale na napačne načine, do tistih, ki so sicer vedeli, da ni njihov, a bi ga vseeno imeli, do gospe, ki si ni dala dopovedati, da ne gre za njeno Rozi, ki spreminja barve od vijolične do modre in rumene, ker to pri nas pač ni kameleon.

Ni še minila slaba ura, ko se je pred ordinacijo slišalo cviljenje gum modrega forda. Iz njega je zasopihan stopil gospod srednjih let, ki je iz sebe lahko spravil le: »A je moj Pepi pri vas? Mar je moj Pepi resnično pri vas, že en teden ga iščem! Čistilka je tam na Kardeljevi, kjer živim, pustila odprta vrata in je verjetno pobegnil. Mar bi lahko bilo res, da sem ga našel? Pepi, moj Pepi!« Po opisu, ki nam ga je nato podal, bi lahko v ordinaciji res bil njegov Pepi in tudi Kardeljeva je ulica, ki se nahaja na koncu Zelene, ko se začne to naše mirno naselje hiš in zelenih vrtov.

Predlagale smo mu, da je najbolje, da gre kar sam v sobo in pogleda. Minilo je nekaj časa, ko sta končno prišla iz ordinacije. Gospod z veselim nasmeškom in hvaležnostjo v očeh in Pepi, torej, na njegovi rami, nič več prestrašen kot prej. Čeprav je gospod v zahvalo ponujal od denarja do drugih nagrad, smo mu bile hvaležne me, da sta se sploh našla in da bo Pepi lahko odšel od nas v svoj topel terarij nazaj na Kardeljevo, me pa končno domov.

Bil je res neverjetno zanimiv dan in ne pomnim, kdaj sem se nazadnje tako smejala in sploh doživela takšno srečanje, še nikoli do zdaj!□

(Avtorica: naša prevajalka Špela Oberstar)